Mediteranski koridor povezuje šest držav članic EU: Slovenijo, Hrvaško, Madžarsko, Italijo, Francijo in Španijo. Izhodišče koridorja je na jugu Španije, teče skozi Valencio, Barcelono, Bologno, Trst, Ljubljano in Budimpešto. Koridor se razcepi pri Divači proti Kopru, na delu trase se podvaja z baltsko-jadranskim koridorjem, krak koridorja je tudi Reka–Zagreb, pa tudi Ljubljana–Zagreb. Glavni projekt na mediteranskem koridorju je gradnja hitre proge med Lyonom in Torinom, kjer je treba zgraditi 57,5 kilometra dolg predor Mt. Cenis. To bo edini zahodno-vzhodni koridor južno od Alp, povezal pa bo jugozahodno Evropo s srednjo in vzhodno. Po dolgih letih mrtvega teka je premike pri tem projektu uspelo doseči koordinatorju koridorja Laurensu Janu Brinkhorstu. Z njim smo se pogovarjali na dnevih TEN-T v Ljubljani.
Kako to, da je bilo tako težko zagnati projekt proge Lyon–Torino?
Projekt je precej zaostajal, še zlasti na italijanski strani, ker se niso mogli odločiti, po kateri strani reke naj poteka trasa. V Franciji se je politika razvoja železnic usmerjala predvsem na potniški promet, vendar se niso ukvarjali s čezmejnimi povezavami. Zaradi naraščanja cestnega prometa in zaradi omejitev pri izpustih ogljikovega dioksida postaja selitev tovornega prometa na železnico politično vse pomembnejša. Na sedanji progi je kar 200 predorov, ki so preozki za sodobni tovorni promet.
Se je zdaj gradnja dejansko začela?
Da, na eni strani so že začeli vrtati, na drugi strani bodo kmalu. Sedanja proga je bila zgrajena leta 1870, v času, ko je bila Savoja predana Franciji in so hoteli železniško povezavo. Gre za progo z velikimi nakloni, operaterji morajo uporabljati po tri lokomotive. Nasprotniki gradnje so rekli, zakaj bi gradili novo progo, če železnice skoraj nihče ne uporablja. Vendar naš argument je, da po 150 letih potrebujemo nekaj novega. Novi predor bo potekal 600 metrov globlje od sedanjega, dolg pa bo 57 kilometrov. Stari predor je dolg zgolj 11 kilometrov. Geologi so več let vrtali luknje in ugotavljali, kakšna je sestava terena. Zdaj so začeli vrtati s 150 metrov dolgim vrtalnim strojem in vsak dan napredujejo za 10 do 15 metrov.
Koliko bo stala gradnja?
Pri tem moram biti previden. Po cenah iz leta 2012 je vrednost ocenjena na 8,6 milijarde evrov. Po cenah leta 2030 bo verjetno drugače. Od tega bo 40 odstotkov plačala EU, po 30 odstotkov pa Francija in Italija. Ker je evropska komisija največji financer, ima pri projektu precej besede.
Še vedno je nekaj nasprotnikov projekta.
Zdaj je proti zgolj populistično Gibanje petih zvezd. Vendar pred zadnjimi volitvami iz tega niso delali politične teme. Moji italijanski sogovorniki pravijo, da ima projekt podporo. Čedalje bolj postaja jasno, da ima projekt velik geostrateški pomen, ker je to edina zahodno-vzhodna povezava južno od Alp. Alpe zdaj prečkamo v smeri sever–jug, tak primer sta predor Gotthard ali Brenner, ni pa nobene povezave med zahodom in vzhodom. To bo pomembna povezava tudi za Slovenijo, Hrvaško in naprej za Srbijo. Sedanja povezava je neuporabna za tovorni promet, ker so predori preozki za zabojnike. Treba bi bilo preurediti 200 predorov, kar bi bilo verjetno dražje od gradnje nove proge, hkrati pa bi ostale težave z naklonom proge.
Proga Koper–Divača je del mediteranskega koridorja, hkrati pa tudi del baltsko-jadranskega.
Da, zato tesno sodelujem s Kurtom Bodewigom, ki koordinira baltsko-jadranski koridor. Največji projekt sredozemskega koridorja je proga Lyon–Torino, za Slovenijo pa je največji projekt drugi tir med Divačo in Koprom.
Kaj lahko kot koordinatorji naredite, če projekti zastajajo?
Čedalje pogosteje uporabljamo sistem »uporabi ali izgubi«. Denar lahko preusmerimo na projekte, ki bolje napredujejo. Na koridorju Lyon–Torino smo imeli veliko zamud, vendar denarja še nismo izgubili. Verjamem, da se to tudi pri progi Divača–Koper ne bo zgodilo. Ocenjujem, da so projekti zdaj dobili pospešek, ker se je izboljšalo sodelovanje med Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko.
Kdaj se bo koridor Ljubljana–Zagreb nadaljeval proti Beogradu?
Ljubljana–Zagreb je že na koridorju, Zagreb–Beograd pa formalno še ni. O tem še teče razprava.
Za Slovenijo je bila to pomembna povezava, tu je potekala večina prometa med Nemčijo in Grčijo.
Najprej je treba sprejeti politično odločitev, kako bo EU sodelovala s Srbijo, ki ima status pridružene članice. Z geopolitičnega vidika je ta proga zelo pomembna. Vemo pa, da so odnosi med Srbijo in Hrvaško še vedno napeti, in mislim, da ne bo zelo hitrega napredka. Zagreb in Beograd sta bila vedno ključni prestolnici za to regijo, zdaj pa je na tem koridorju zelo malo prometa.
Da, promet se je prestavil na koridor Beograd–Budimpešta. Tam bodo gradnjo železnice financirale kitajske banke. Bo to še vedno koridor TEN-T ali bo svilna cesta?
Na to kitajsko potezo gledam z zrnom soli (smeh). Poznam Azijo, ker sem bil ambasador na Japonskem. Kitajska si želi ustvariti železniške povezave z Evropo. Vendar preden bodo lahko vzpostavili razumne potovalne čase čez države, kot sta Kazahstan ali Turkmenistan, bo minilo precej časa. Vendar imate prav: srednjeevropske države se morajo odločiti, ali želijo biti del Evrope ali del Kitajske. Standardi in norme v srednji Evropi ne morejo biti kitajski. Kitajci pa si s tem projektom lahko privoščijo luksuz, da Evropo nekoliko dražijo.
Če bodo kitajske banke financirale gradnjo železnice med Beogradom in Budimpešto, bo to prvi tak primer kitajskega vstopa na evropske koridorje TEN-T.
Da, vendar gre za manjši projekt. To ni primerljivo, denimo, z 8,5 milijarde evrov vredno naložbo v progo Lyon–Torino. Je pa res, da je Pirej strateško pristanišče, ki so ga prevzeli Kitajci – in postaja pomembno kitajsko pristanišče v Evropi. To vidim zelo politično: Kitajci se s tem nekoliko igrajo kot mačka z mišjo. Ugotavljam pa, da se je v zadnjih letih v EU zgodil velik premik. Doslej je bil glavni poudarek evropske politike na temah, kot so konkurenčnost, kmetijstvo ali trgovina. Po letu 2008 in še zlasti po brexitu pa postaja zelo pomemben notranji trg. Mislim, da po brexitu ni več veliko članic EU, ki hočejo zapustiti unijo, ker vidijo katastrofalne posledice za Britanijo. In če hočemo imeti notranji trg s prostim pretokom ljudi in tovora, potrebujemo pretočne meje. Zato je v zadnjih štirih letih transport postal pomembna evropska tema. Hkrati je čedalje pomembnejši trajnostni moment, omejevanje onesnaževanja in digitalizacija. Zato mislim, da bo EU v prihodnje usmerjala več denarja v transport. Če bi me vprašali pred 12 leti, ko sem se začel ukvarjati s koridorji, ne bi nikoli rekel, da se bo to zgodilo.
____________
Članek je omogočila evropska komisija, sektor za transport in mobilnost (DG Move).
Preberite tudi:
Kaj morate vedeti o omrežju koridorjev TEN-T in kako do EU denarja za naložbe
Dnevi TEN-T v Ljubljani: prometno zbliževanje z zahodnim Balkanom
Dekarbonizacija: kako se je evropska komisija lotila čiščenja prometa
V Ljubljano na dneve TEN-T prihaja 2,500 ljudi. Kam jih bodo dali?